Posest je dejanska oblast nad stvarjo, ki nam ne pove nujno, kdo je lastnik stvari ali kdo ima pravico stvar imeti – pove nam le, kdo jo ima v dejanski oblasti. Oblast je lahko neposredna, ko imam stvar neposredno pri sebi ali posredna, ko posest izvajam preko druge osebe. Pogosto je lastnik stvari tudi njen posestnik, ni pa vedno tako. Zato ločujemo lastniško posest, tj. ko ima lastnik svojo stvar v posesti in nelastniško posest, kot na primer pri najemniku, ki poseduje stvar, na kateri nima lastninske pravice.
Posest je tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki ustreza naslednjim kriterijem: zunanja vidnost, trajnost, izključnost in dostopnost stvari posestniku. Posest preneha, ko preneha zunanji videz oblasti nad stvarjo.
Posestnik lahko uveljavlja varstvo posesti na dva načina: s samopomočjo ali s sodnim varstvom. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost - na primer, ko zalotimo tatu, ki poskuša odpeljati naše kolo in mu to preprečimo.
Tako neposredni kot posredni posestnik imata pravico do sodnega varstva posesti. V okviru posestnega varstva je pomembna samo posest, zato se z vprašanjem lastninske pravice v posestnih sporih ne ukvarjamo.
Sodno varstvo posesti
Sodišče v postopku s tožbo zaradi motenja posesti posestniku zagotavlja pravno zaščito zaradi motenja kot tudi zaradi odvzema posesti. Pri tem sploh ni pomembno, ali je posestnik imel pravico imeti stvar v posesti in ali je bil v dobri veri. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva posesti, razen v izjemnih primerih (npr. tat ima posestno varstvo proti tretjim, ne more pa ga uveljavljati neposredno proti prejšnjemu posestniku, ki ga je zalotil pri tatvini). Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu.
Posestno tožbo lahko vloži katerikoli zadnji mirni posestnik, ki je bil žrtev motilnega ravnanja, proti motilcu posesti ali posrednemu motilcu – osebi, ki motilno ravnanje naroči, ga odobri ali od njega profitira.
V postopku pred sodiščem mora tožnik dokazati: da je imel pred motenjem stvar v posesti, da je bila ta posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je posegla v posest in da je ravnanje tožene stranke protipravno. Ali je prišlo do motenja posesti, odloči sodišče v vsakem primeru posebej. Vsaka neznatna sprememba posestnega stanja namreč še ne pomeni motenja ali odvzema posesti. Poseg v posest mora biti takšen, da bodisi preprečuje ali v precejšnji meri otežuje izvrševanje posesti.
Postopek se začne z vložitvijo tožbe na pristojno Okrajno sodišče. Rok za vložitev tožbe je 30 dni od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca oziroma 1 leto od dneva, ko je motenje nastalo. Rok za odgovor na tožbo pa je 8 dni.
Cilj posestne tožbe je vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja – gre za preventivno varstvo, saj želimo doseči preprečitev bodočih motilnih ravnanj. V postopku s tožbo zaradi motenja posesti se bo sodišče ukvarjalo z dvema bistvenima vprašanjema: z zadnjim posestnim stanjem in motilnim ravnanjem, ne bo pa odločalo o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti oz. nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Za uveljavljanje teh zahtevkov je potrebno sprožiti drug postopek, na primer: tožbo na ugotovitev lastninske pravice, tožbo na vrnitev stvari na podlagi lastninske pravice, odškodninsko tožbo, idr.
Tožena stranka bo lahko v tožbi nasprotovala le s trditvami, ki se nanašajo na dejansko stanje posesti. Na koncu postopka sodišče izda sklep, s katerim toženi stranki prepove nadaljnje motenje posesti oziroma naloži vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnim motenjem.