Alternativno reševanje sporov (v nadaljevanju: ARS) se nanaša na vsak postopek, v katerem poskušajo stranke v sporu doseči dogovor brez uporabe običajnih pravdnih postopkov in s pomočjo nevtralnega tretjega subjekta. Glavni vrsti postopkov ARS sta mediacija in arbitraža, obstajajo pa tudi druge tehnike ARS, kot so konciliacija, imenovanje izvedencev ali zgodnja nevtralna ocena spora.
Arbitraža
Arbitraža je med načini izvensodnega reševanja sporov najbolj podobna sodnemu reševanju sporov. S sklenitvijo arbitražnega sporazuma, se sprte strani dogovorijo, da spor predložijo v reševanje enemu ali več arbitrom in s tem izključijo pristojnost sodišča. Arbiter je nevtralna tretja oseba, ki na podlagi predstavljenih dokazov in argumentov izda dokončno in pravno zavezujočo odločbo.
1. Prednosti arbitraže
V primerjavi s sodnim postopkom ima arbitraža več prednosti. Postopek ni javen, kar pomeni, da poslovne skrivnosti ali občutljivi podatki ne pridejo v javnost. Arbitraža je pogosto hitrejša od sodnih postopkov, ki se lahko vlečejo več let. Stranke same izberejo arbitre, kar pomeni, da lahko imenujejo strokovnjake s specifičnim znanjem in izkušnjami ter same določijo pravila postopka. Čeprav so lahko stroški arbitraže različni, je pogosto cenejša kot dolgotrajni sodni postopki.
2. Slabosti arbitraže
Kljub številnim prednostim ima arbitraža tudi nekatere pomanjkljivosti. Ena izmed njih je omejena možnost pritožbe proti arbitražni odločbi, kar lahko vpliva na pravice strank v primeru nepravične odločitve. Arbitri nimajo enake prisilne moči kot sodniki, kar pomeni, da ne morejo neposredno prisiliti prič k sodelovanju ali odrediti prisilnih ukrepov. Poleg tega arbitraža ne ustvarja sodnih precedensov, kar lahko oteži predvidljivost prihodnjih odločitev.
3. Institucionalna in ad hoc arbitraža
Stranke se lahko odločijo za ad hoc arbitražo, ki se ustanovi na podlagi sporazuma med strankami in arbitri za posamezen spor, pri čemer stranke same oblikujejo pravila postopka, ali se obrnejo na institucionalno arbitražo, ki poteka pod okriljem arbitražne institucije in zagotavlja administrativno podporo (npr. ECDR). Institucionalna arbitraža nudi večjo pravno varnost, ad hoc arbitraža pa večjo prilagodljivost.
Mediacija
Mediacija je postopek, v katerem nevtralna tretja oseba, mediator, pomaga strankam, da prostovoljno dosežejo rešitev spora. Mediacija se lahko izvaja kot del sodišču pripadajočega programa ali povsem neodvisno. Za razliko od arbitraže, mediator ne odloča o sporu, temveč le pomaga strankam najti skupno rešitev. Mediacija se kot alternativen način za reševanje sporov uporablja na različnih pravnih področjih, kot so civilni, gospodarski, družinski spori in delovno-pravni postopki.
1. Prednosti mediacije
Ena od ključnih prednosti mediacije je pomoč nevtralne tretje osebe, ki zagotavlja nepristranskost in spodbuja stranke k iskanju skupne rešitve. Mediacija je hitra, stroškovno ugodna in omogoča ohranitev zaupnosti, saj so vsi podatki, povezani z mediacijo, zaupni, razen če stranke ali zakon določita drugače.
Poleg tega omogoča tudi fleksibilnost, saj ni tako strogo vezana na procesna pravila kot sodni postopek. Stranke se v mediaciji lahko vzajemno strinjajo, da se sporazum o rešitvi spora sestavi v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, poravnave pred sodiščem ali arbitražne odločbe na podlagi poravnave. Postopek se lahko zaključi že v enem ali dveh srečanjih, kar pomeni hitrejšo rešitev spora in manj stroškov.
2. Mediacija na sodiščih
Mediacija je na voljo na 64 sodiščih po Sloveniji, vključno z Okrajnimi, Okrožnimi in Višjimi sodišči. Izvaja se v različnih vrstah postopkov, kot so civilno-pravni, gospodarski, družinski in delovno-pravni spori.
3. Kdo so mediatorji?
Mediatorji, ki sodelujejo v programih sodišč, so strokovnjaki, kot so odvetniki, sodniki, psihologi in socialni delavci. Vse mediacije na sodiščih vodijo usposobljeni mediatorji, ki so vpisani v seznam mediatorjev pri sodiščih. Usposabljanje mediatorjev je določeno z Zakonom o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS).
4. Vpliv mediacije na sodne postopke
Mediacija ima pozitiven vpliv na obremenitev sodišč, saj omogoča hitrejšo rešitev sporov in zmanjšanje števila sodnih primerov. Če mediacija ne pripelje do rešitve, se postopek nadaljuje v običajnem sodnem postopku, s tem pa se celoten postopek ne zavleče bistveno, saj mediacija traja le največ tri mesece.
5. Izobraževanje za mediatorje
Mediatorji, ki sodelujejo v programih sodišč, morajo opraviti ustrezno izobraževanje, ki obsega najmanj 40 pedagoških ur in nato še zaključni izpit. Programi usposabljanja so na voljo preko Centra za izobraževanje v pravosodju, Ministrstva za pravosodje.
Zgodnja nevtralna ocena spora
Zgodnja nevtralna ocena spora (NEO) je postopek, v katerem neodvisni strokovnjak analizira dejanske in pravne vidike spora ter ocenjuje možnosti strank za uspeh v morebitnem sodnem, arbitražnem ali drugem postopku. Cilj tega postopka je pomagati strankam bolje razumeti prednosti in slabosti svojih zahtevkov, kar jim omogoči učinkovitejše pogajanje, mediacijo ali iskanje sporazumnih rešitev. Ocena lahko vključuje tudi napovedi o morebitnem denarnem znesku, ki bi ga stranke lahko prejele, ter verjetnost uspeha v pravdnem postopku. Postopek je prostovolen in zaupen, stranke pa lahko za svojo oceno izberejo usposobljene nevtralne ocenjevalce, kot so upokojeni sodniki ali strokovnjaki z različnih področij.
Postopek NEO je še posebej primeren za spore, ki vključujejo kompleksna pravna ali tehnična vprašanja, kjer bi strokovna ocena pomagala osredotočiti spor na ključna vprašanja. Prav tako je primeren, ko stranke zaradi pomanjkanja informacij ali nerealnih pričakovanj ne morejo nadaljevati pogajanj. Ocenjevanje spora se lahko začne na zahtevo ene ali več strank, pri čemer lahko sodišče prekine pravdni postopek za čas trajanja postopka NEO. Po zaključku ocene stranke lahko preidejo na mediacijo, arbitražo ali kombinacijo obeh postopkov za dokončno rešitev spora.
Zaključek
Alternativno reševanje sporov ponuja številne prednosti pred tradicionalnimi sodnimi postopki. Izbira med arbitražo, mediacijo in zgodnjo nevtralno oceno spora je odvisna od specifičnih okoliščin posameznega primera. Arbitraža je primerna za spore, kjer je potrebna pravno zavezujoča odločitev, mediacija je idealna za iskanje sporazumnih rešitev, zgodnja nevtralna ocena spora pa je koristna pri oceni pravne moči primera. Stranke, ki se odločajo za alternativno reševanje sporov, morajo skrbno pretehtati prednosti in slabosti vsake metode ter izbrati tisto, ki najbolje ustreza ciljem, ki jih želijo doseči.
