Nujni delež je zakonsko določen del zapuščine, ki mora pripasti določenim dedičem, ne glede na voljo zapustnika, izraženo v oporoki.
Zakonodaja omejuje zapustnikovo svobodo pri razdelitvi premoženja, saj določa, da mora biti del premoženja zagotovljen za nujne dediče, ki so določeni v 25. členu Zakona o dedovanju (ZD). Nujni dediči so lahko naslednje osebe iz kroga zakonitih dedičev: Zapustnikovi potomci, zapustnikovi posvojenci in njihovi potomci, zapustnikovi starši ali posvojitelji ter zapustnikov zakonec ali izvenzakosnki partner. Če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje, so nujni dediči lahko tudi zapustnikovi dedi in babice, bratje in sestre ter starši zapustnikovega posvojitelja in otroci zapustnikovega posvojitelja.
Nujni delež posameznega nujnega dediča je manjši od zakonitega dednega deleža in sicer znaša polovico oziroma tretjino deleža, ki bi mu pripadel po zakonitem dednem redu. Polovični nujni delež pripada zapustnikovim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem ter zakoncu (ali izvenzakonskemu partnerju), vsem ostalim nujnim dedičem (starim staršem, bratom in sestram, itd.) pa pripada tretjina dednega deleža.
Nujni dediči morajo nujni delež uveljavljati v zapuščinskem postopku. V primeru prikrajšanja nujnega deleža morajo zahtevati spremembo (zmanjšanje) oporočnih razpolaganj oziroma vrnitev daril. Vsega tega sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, pač pa mora to zahtevati vsak nujni dedič sam v zapuščinskem postopku.
Pravico do nujnega deleža lahko nujni dediči izjemoma uveljavljajo tudi s tožbo v pravdnem postopku (če se npr. zapuščinska obravnava sploh ne opravi, ker je zapustnik razdal premoženje v času življenja). Zahtevek za vrnitev daril se mora vložiti v triletnem roku od razglasitve zapustnika za mrtvega.
Razdedinjenje in dedna nevrednost predstavljata izjemo od dedovanja nujnih dedičev. Dedno nevredni in razdedinjeni dedič ne dedujeta. Pri obeh pa je možno, da razlogi odpadejo in oseba deduje, če zapustnik dedno nevrednemu ali razdedinjenemu dediču »odpusti«. Na razloge dedne nevrednosti po zakonu pazi sodišče po uradni dolžnosti, razdedinjenje dediča pa lahko sodišče ugotovi le, če je to izrecno in jasno določeno v oporoki. Razlogi za dedno nevrednost so po zakonu določeni ožje od razlogov, zaradi katerih lahko oporočitelj dediča razdedini. Če nastane spor o obstoju razlogov za razdedinjenje, mora razloge dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje in ne razdedinjeni.
