Odločitev ustavnega sodišča o skladnosti pogoja PC z ustavo

08. december 2021

Potem, ko je Ustavno sodišče konec septembra sklenilo, da se izvrševanje vladnega Odloka (po katerem bi morali zaposleni v državni upravi, ki želijo delo opravljati v prostorih delodajalca, izpolnjevati bodisi pogoj prebolelosti bodisi pogoj cepljenosti, medtem ko se iz t. i. pogoja PCT izloči možnost testiranja (T)), do končne odločitve zadrži (o tem smo že pisali na naši spletni strani – povezavo do članka najdete tukaj), je sedaj s šestimi glasovi za in tremi proti presodilo, da je bil omenjeni člen odloka v neskladju z ustavo.

Kot je navedlo sodišče, je izpodbijani 10.a člen Odloka kot delovnopravni pogoj za opravljanje dela v državni upravi zahteval izpolnjevanje pogoja PC, sicer je lahko predstojnik organa ukrepal v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja. Ker ni mogoče šteti, da je pogoj prebolevnosti predmet svobodne izbire posameznika, je šlo za položaj, ki je bil v bistvenem primerljiv s položaji, ko je cepljenje določeno kot delovnopravni pogoj za opravljanje različnih vrst del oziroma poklicev.

Pravno podlago za urejanje tovrstnega cepljenja pomenita 22. člen v povezavi s 25. členom Zakona o nalezljivih boleznih, ki urejata različne vrste (obveznih) cepljenj. Člen 22 tako predpisuje obvezno cepljenje proti določenim, tam izrecno navedenim boleznim in proti drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo določeni epidemiološki razlogi ter če tako določa program iz 25. člena tega zakona, torej letni program cepljenja in zaščite z zdravili, ki ga na predlog NIJZ določi minister, pristojen za zdravje. Program cepljenja je razdeljen na 7 programov, pri čemer je v okviru 3. programa "Zaposleni" določeno cepljenje na podlagi izjave o varnosti z oceno tveganja delovnih mest proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam, hepatitisu B, hepatitisu A, klopnemu meningoencefalitisu, meningokoknim okužbam, steklini, tifusu, noricam, gripi, rumeni mrzlici, ne pa tudi proti Covid-19 (in kot tako torej ne more biti pogoj za opravljanje dela določene skupine ali skupin zaposlenih, ki so pri opravljanju dela izpostavljene nalezljivim boleznim, in oseb, ki pri delu lahko prenesejo okužbo na druge osebe).

Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da izpodbijani ukrep, ki ga je sprejela vlada z odlokom za zaposlene v državni upravi, ni bil sprejet v skladu z zakonskimi zahtevami oziroma pogoji, ki jih za določitev cepljenja zaposlenih določa Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). Zato je odločilo, da je 10.a člen odloka v neskladju z drugim odstavkom 120. člena ustave.

Ustavno sodišče pa se s to odločbo ni opredelilo do vprašanja, ali bi bil presojani ukrep, če bi bil odrejen na ustrezni zakonski podlagi, ustavno dopusten z vidika načela sorazmernosti in načela enakosti pred zakonom. Kot opozarjajo na ustavnem sodišču, njihova odločitev tako ne pomeni, da je cepljenje zaposlenih kot pogoj za opravljanje določenih dejavnosti ali poklicev nesorazmeren ukrep, pač pa pomeni, da bi bilo treba ta ukrep urediti v skladu z Zakonom o nalezljivih boleznih, ki za cepljenja določa pravila in postopek.

Celotno besedilo odločbe Ustavnega sodišča je na voljo tukaj: http://www.us-rs.si/documents/e4/88/u-i-210-21-odlocba3.pdf

OSTALE NOVICE

TOP